KRST

Že zelo zgodaj je vstal Jurij, da bi lahko postoril vse potrebno, preden se bo del družine odpravil na Razbor.

Dan se je prebudil v čudovitem jutru. Sonce je s svojimi žarki božalo in budilo ostale stanovalce. Vznemirjenost je bilo čutiti v vsakem izmed njih. Veselje in praznik je bil ta dan za vse.

Mama Marija si je svoje goste, rjave lase razčesala z aluminijastim glavnikom in jih spletla v dve debeli kiti, ki jih je na vrhu še skoraj dekliškega obraza zvila v klobčič in pokrila z pod brado zavezano pisano ruto.

Pražnje se je oblekla Marija v dolgo in široko krilo, edino za svečane priložnosti. Malega Tinčka in Ivančka je dala v varstvo stari mami in dojenčka povila vsega v belo.
Jurij je pogledal še zadnjič na žepno uro, ki jo je imel skrbno spravljeno v žepku telovnika, pripeto s tanko, ceneno verižico. Bil je čas, da se odpravita.

Težki čevlji so ubirali ozko pot skozi redek bukov gozdiček. Ponosno sta šla mimo tistih nekaj hiš na Polah in Liscah. Otročička sta nosila izmenjaje se, nekaj časa Marija in več časa Jurij.
Že rahlo utrujena, pa vendar pokončno sta šla proti cerkvi, kjer se je nabralo nekaj mož in žena.

Vstopili so v to majhno cerkev, tla so bila temna in hladna, iz zbite zemlje in ilovice, streha pa pokrita z lesenimi skodlami. Okna so bila majhna, zamrežena in so komajda spuščala v cerkev nekaj svetlobe.

Pred oltar so stopili oče Jurij, mati Marija z otročičkom v naročju in boter. Župnik Franc Jeras je pričel z obredom krsta; šest jih je že krstil tisto leto in še štirinajst do konca leta.
Ozek trak sončnih žarkov je sijal in grel obraz otročička. Belo je bilo še bolj belo in očke so hotele zreti v to zlato svetlobo. Veke so se spet zaprle in otročiček se je mirno prepustil spanju, tudi ko mu je župnik čelo orosil z mrzlo blagoslovljeno vodo.


Dali so mu ime Franc. Franc Pompe naj bo, je bilo odločeno in zapisano.