Gostilna
Prah se je lepil na težkih čevljih mož, ki so stali na makadamski cesti pred gostilno. Možje so čakali, da jih je vaški bralec razglasa1, postavljen in zadolžen od oblasti, seznanil z novostmi, ki so bile pomembne. Ženski del življa je po maši urno odšel domov pripravljat kosilo in pazit na otroke, le nekaj njih je smelo spremljati moža pri tako pomembnem opravilu, kot je bilo poslušanje objav.
Bralec je stopil na zid kamnite škarpe, ki je zaokroževala cerkveno posestvo, obrnjen proti množici, vzel pomembno v roke pisanje, si nadel očala in glasno bral. Le redki so že med branjem šepetaje izražali svoja mnenja, komentirali ali priznali, da ne razumejo prebranega.
Šele na koncu se je pravzaprav razvnela razprava. Bili so časi neposredno po drugi svetovni vojni in oblast je na novo vzpostavljala red v družbi. Potrebno je bilo na noge postaviti gospodarstvo, kmetijstvo. Ljudje so bili obubožani, hrano in ostalo potrebno za življenje so dobili „na karte“ glede na številčnost svoje družine.
Zemlja, odvzeta od premožnih, ki jo je oblast nacionalizirala, se je razdeljevala med vaščane, ki so se med vojno izkazali, ali pa bili vsaj lojalni novi oblasti.
Obveznice, ki so jih imeli ljudje, ko so med vojno s hrano in oblačili, pa tudi denarjem pomagali partizanom, partizanska oblast, pa jim je v zameno dala obveznice, so bile le malo vredne. Ni jih bilo mogoče zamenjati oz. za njih dobiti protivrednost, pa tudi medalje za to svojo dobroto do naših osvoboditeljev nisi mogel za te dobiti.
Bil je tudi čas obračunavanja z izdajalci in kolaboranti. Iskalo se jih je in lovilo, ljudje pa so morali prijavljati vsako sumljivo osebo, ki se je pojavila v vasi, prav tako pa prijavljati svoje sosede, če so med vojno simpatizirali s sovražnikom ali pa le skrivali pred obveznostim, ki jim jih je nalagala osvobodilna fronta in komunistična partija.
Tudi objava volitev in določitev volilnih mest je bila pogosta tema razglasa. Volitve, ki so ljudem poskušale dokazati demokratičnost in odločanje delavskega razreda o „boljšem življenju“ v novonastali državi.
Krajevni odborniki so bili edini, ki so smeli še dodatno obrazložiti vsebino razglasa, agitirati med ljudmi, da so stvari nadvse resne in da bo vsaka nedisciplina ali samovolja kaznovana z najtežjimi kaznimi. Bili so to „komisarji“, ki so pomagali oblastnikom, da so jim ljudje poslušno sledili.
Možje so glasno komentirali posamezne objave, se formirali v manjše skupinice somišljenikov in tudi sicer prijateljev in sosedov.
Takšne in drugačne stvari je bralec razglasa bral zbranim.
Nekaj časa so tako „sestankovali“ sredi ceste, na kateri ni bilo nikakršne nevarnosti, da bi jih kdorkoli zmotil ali ogrozil, saj ni bilo avtomobilov, tudi vprege so bile redke. Dolgo pa vseeno niso zdržali zunaj, saj jih je v gostilni, le nekaj metrov stran čakalo nedeljsko okrepčilo – goveja juha, govedina, pražen krompir ali pa golaž. Le ob praznikih je bila svinjska pečenka. Seveda pa brez domačega kruha in rdečega vina ni šlo.
Pred gostilno je bilo nekaj cvetočih oleandrov v lesenih čebrih, na vmesnih okenskih policah dvojnih okenskih kril pa vse polno belih in rdečih pelargonij. Hrastova vhodna vrata, vsa izrezljana, z majhnimi steklenimi okenci na vrhu so bila polovično odprta. Iz hodnika, tlakovanega z lesenimi čóki2, je bil takoj desno gostilniški prostor. V njem šest ali sedem miz pogrnjenih s snežno belimi prti iz damasta, s po štirimi stoli, v levem kotu temno rjava krušna peč, v desnem oddaljenem kotu „Bogcev kot“3 in levo odprtina skozi katero so iz kuhinje dajali hrano. Zraven je stala lična kredenca4. Stene so bile bele z rjavim vzorcem cvetlic in nekaj centimetrov pod stropom zaključene z ravno črto5. Tla so bila lesena, že zelo načeta, vendar snažna. Prostor je bil prijeten, domač. Vonj hrane, pijače in cigaret ali pip se je mešal med seboj, vendar to nikogar ni motilo. Vsi so jedli ali samo pili, kozarček, dva ali več in se zapletali v pogovor. Le ob nedeljah so si pravzaprav vzeli čas za družabnost, med tednom je bilo preveč dela doma. Samo ženske so hodile k sosedom v „tabrh“6 in včasih tako spotoma izvedele za kakšno novost, ki se je zgodila v tej ali sosednji vasi.
Gostilničar Tonče in njegova žena Pepca sta bila prijazna do gostov, svojih sovaščanov in zvečine tudi sorodnikov, saj sta bila domačina. Pepca sicer ni imela veliko časa za njih, saj je morala kuhati in tudi streči, Tonče pa je prinašal pijačo in se presedal od mize do mize in se zapletal v kramljanje.
Le redki so ostajali dlje kot je bilo potrebno, da bi prispeli domov še zgodaj popoldan. Gostilničar je zaračunal in pobral zapitek, ter jih pospremil na cesto. Gostilna se je izpraznila. Vsi so bili neizmerno zadovoljni, srečni …
Pepca in njuni otroci so pospravili gostilno, pomili posodo, Tonče je preštel in varno spravil zaslužek tistega dne.
Tako je bilo v razborski „Pompetovi“ gostilni ob nedeljah in praznikih7.
1Eden izmed njih je bil Poplas Fortunat
2Tlak iz lesenih čókov je bil značilen za hodnike od srede 20. stoletja v osrednji in vzhodni Sloveniji v premožnih kmetijah.
3Kot v kmečki izbi, kjer je bilo obešeno razpelo, pod njim je bila polička (oltarček) za nabožne predmete, na vsaki strani pa slika Jezusa in Marije
4Značilna omara za hranjenje jedilnega pribora, kozarcev in prtov.
5Različni ornamenti so bili na pobeljene stene natiskani z gumijastimi vrtljivimi valji, ki so imeli različne vzorce. To „okraševanje“ je bilo značilno predvsem za Štajersko in se je zadržalo vse do sredine 20. stoletja.
6Dnina ( iz nemščine Tagwerk)
7Gostilno sta prevzela leta 1922 Pompe Anton in njegova žena Jožefa rojena Zabasu od brata Franca Pompeta, ki je odšel v Ameriko. Gostilna je obratovala približno do 1960 leta.
