Če ločil bi naju usode vihar, src najinih ločiti ne more nikdar
R.,29.1.1944Oprosti, ker se Ti šele danes oglasim.-Se pa zato spom-
nem večkrat na Tebe.-Ti dobro veš, da imam dosti dela.-
Tudi knjigo, katero si mi posodila, sem po par presledkih
prečital in preštudiral-Krasna knjiga.-
Ti si rekla, da je ljubezen njih dveh precej slična naji-
ni.-Začetek je že nekoliko podoben najinemu ali konec pa nikakor ne.-
Ti si misliš, saj nemore nobeden naprej vedeti.-Res, da ni mogoče vse to-
liko naprej vedeti, ali jaz vem samo to, da takšen konec nemore pri na-
ma biti, ker hočem oziroma želim, da naj bo najina ljubezen trajna.-Da, to
si jaz resnično želim in za kar sem se tudi trdno odločil, ker Te vedno
bolj ljubim.-Spomni se na verz pesnika Simona Gregorčiča, ki pravi sle-
deče: Če ločil bi naju usode vihar, src najinih ločiti ne more nigdar.-
Nimaš pojma, dragi moj Pavlček, kako pusto in dolgočasno
je meni sedaj tu brez tebe,/čeprav mi dela nigdar ne primanjkuje/ ker
sem se Te tako navadil, da bi se najbolj srečnega počutil, ko bi prišel
čas, da bi bila lahko za vedno skupaj.-
Moti in vznemirja me samo to, če se spomnem na Tvoje be-
sede, ko si rekla, da Ti je žal, da sva se kedaj srečala in spoznala.-
Seveda si mislila samo za slučaj, da bi se najina ljubezen razrdla.-Jaz
pa ne bi mogel tako reči.-Saj so ja bili lepi trenutki, katere sva sku-
paj preživela.-Kajne?-Vsaj za mene je bilo to najlepše v mojem življenju.-
Srček moj dragi, če Ti je mogoče, pridi v sredo popoldan
v Radeče, ker Ti tudi sedaj imam mnogo, mnogo za povedati.-Na usta mislim
namreč.-V ponedeljek bom sam tu, in mi pomožnosti telefoniraj če boš lahko
prišla.-
Željno pričakujoč Tvojega odgovora, Te poljublja Tvoj
Ivan
(Pismo mojega očeta Ivana Teichmeistra moji mami Pavli Pompe)
Takšni so bili začetki naše družine. Tudi konec je bil podoben začetku - v ljubezni in spoštovanju. Gotovo se tako ljubita še sedaj - tam nekje ...
